Dvorec Novo Celje

Na ravnini med Petrovčami in Žalcem leži ena izmed najlepših stavb Spodnje Savinjske doline in hkrati ena najlepših baročnih arhitekturnih stvaritev pri nas sploh. Dvorec, katerega vzor je bil dunajski Schönbrunn, je sredi 18. stoletja na mestu ali v bližini starega dvorca Brunnberg (po domače Plumberk), katerega lastniki so bili med leti 1658-1752 baroni Miglio, dal pozidati grof Anton Gaisruck kot središče nove celjske gospoščine. Od tod izvira tudi njegovo ime.
Že pred prvo svetovno vojno je dvorec prešel v državne roke, Dravska banovina je v njem uredila umobolnico. Med vojno so Nemci spremenili Novo Celje v vojni lazaret. Tedaj so večino bolnikov iz umobolnice odpeljli v Linz, kjer so postali žrtve evtanazije. Danes nas na to opominja spomenik ob glavnem vhodu v kompleks Novega Celja.
Po osvoboditvi je bila v dvorcu dolgo časa bolnišnica za pljučne bolezni oz. dom onemoglih. Sedaj potekajo na stavbi obnovitvena dela.

Kljub vsemu je zunanjščina dvorca do danes ostala skoraj neokrnjena, dobršni del svoje avtentičnosti pa je, kljub izgubi celotne opreme in prečudovitih chinoserij, poslikanih tapet z elementi ognja, zemlje in vode ter s kitajskim motivom, ohranila tudi notranjščina. Pozornost poleg dvoramnega stopnišča še vedno pritegne velika dvorana, ki s svojim obokom preko tretjega nadstropja sega vse do podstrešja. Nekoč jo je krasila freska, ki kaže cesarico Marijo Terezijo v trenutku, ko izroča grofu Antonu pl. Gaisrucku gospoščino v zakup.

Impozanten je tudi vhod, do katerega vodi aleja brez. Krasita ga kipa Samsona in Herkula, delo Vida Königerja. Nad vhodnim portalom je razkošen balkon s kamnitno balustrado, v frontispicu pa grb grofov Gaisruckov. Veža omogoča privoz (dovoz) na dvorišče, iz nje pa vodi vhod v stranske prostore. Nekoč je bila v pritličju jedilnica z osrednjim stebrom, nasproti nje pa kapela s freskami Antona Lerchingerja, ki so danes obnovljene.

Skip to content